Koncert nagrajenk TEMSIG
Zala Ažbe, orgle
*
Nika Frelih, orgle
Spored:
Johann Sebastian Bach (1685–1750):
Toccata, adagio in fuga v C-duru, BWV 564
Peter Planyavsky (1947):
Toccata alla rumba
Charles Marie Widor (1844–1937):
Simfonija št. 6 v g-molu
I. Allegro
*
Felix Mendelssohn-Bartholdy (1809–1847), prir. M. Schmeding (1975):
Uvertura Hebridi
Primož Ramovš (1921–1999):
Tokata za orgle
Sigfrid Karg-Elert (1877–1933):
7 Pastels from the Lake of Constance, op. 96 št. 7
Hymn to the stars (Hvalnica zvezdam)
Johann Sebastian Bach (1685–1750):
Preludij in fuga v Es-duru, BWV 552/2
Fuga
Toccata, adagio in fuga v C-duru, BWV 564 je izjemen primer Bachove orgelske ustvarjalnosti, hkrati pa ponuja vpogled v slog, ki ga je Bach razvil pod vplivom severnonemških orgelskih mojstrov, kot je bil Dietrich Buxtehude. Delo se začne z dramatično in energično toccato, ki je polna virtuoznih pasaž, vključno z obsežnimi lestvičnimi vzorci in bogatimi akordi. Toccata služi kot demonstracija tehnične briljantnosti organista in postavlja impresiven uvod. Srednji del je adagio, ki prinaša popoln kontrast z dinamičnim začetkom. S počasnejšim tempom in bogatimi harmonijami adagio omogoča organistu, da izkoristi možnosti za čustveno globino in interpretacijo, pri čemer deluje skoraj kot instrumentalna arija. Zaključni del je fuga, ki je primer Bachove kontrapunktične spretnosti.
Peter Planyavsky (1947) je avstrijski organist, skladatelj in pedagog, ki je znan po svoji virtuoznosti in inovativnem pristopu k orgelski glasbi. Njegovo delo Toccata alla rumba je odlična ilustracija njegovega duhovitega in sodobnega skladateljskega sloga, ki pogosto vključuje nepričakovane ritmične in harmonske elemente. Rumba, ki izvira s Kube, je plesno-glasbena oblika, ki temelji na bogatih in energičnih ritmih ter izrazitih sinkopah. Planyavsky prenaša te ritmične značilnosti na orgle, kar je precej nenavadno, saj orgle pogosto povezujemo z bolj resnim in sakralnim repertoarjem. V skladbi se prepletajo tehnično zahtevne pasaže z živahno ritmiko, ki organista postavlja pred izziv, kako združiti virtuoznost klasične toccate s sproščenim plesnim značajem rumbe. Skladba je polna kontrastov in nepričakovanih obratov.
Charles-Marie Widor (1844–1937) je bil francoski skladatelj, organist in pedagog, ki je močno vplival na orgelsko glasbo poznega 19. in začetka 20. stoletja. Najbolj je znan po svojih desetih orgelskih simfonijah, monumentalnih delih, ki so razširila obseg in možnosti orgelskega repertoarja. Simfonija št. 6 v g-molu je del te serije in velja za eno njegovih najbolj ambicioznih in tehnično zahtevnih skladb. Prvi stavek, Allegro, je grandiozen uvod v to simfonijo. Zasnovan je kot sonatni stavek, značilen za klasične simfonije, vendar prilagojen za orgle, kar daje skladbi edinstveno moč in značaj. Allegro začne s silovito in energično temo, ki jo podpirajo dramatični akordi in obsežne pasaže po tipkah. Widor v tem stavku pokaže svojo mojstrsko uporabo orgel kot simfoničnega instrumenta. Kombinacija različnih registrskih barv in tekstur omogoča ustvarjanje bogate zvočne pokrajine, ki spominja na orkestralno pisavo.
Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847) je eden izmed najpomembnejših skladateljev romantike, znan po svojih simfoničnih delih, komornih skladbah in glasbi za klavir. Uvertura Hebridi, op. 26 je simfonična pesnitev, ki jo je Mendelssohn napisal po navdihu potovanja po Škotski. Priredba za orgle Martina Schmedinga prenaša orkestralne značilnosti Mendelssohnovega izvirnika na orgle. Schmeding je uveljavljen nemški organist in aranžer, ki je znan po svojih priredbah orkestralnih del za orgle. V priredbi Uverture Hebridi se osredotoča na prenos barvitosti in dramatične teksture orkestralne partiture, s poudarkom na kontrastih med močnimi registri in nežnimi odseki. Uvertura Hebridi se začne s spokojno temo, ki ustvarja občutek valovanja morja in osamljenosti. Značilno je, da glasba teče kot nenehen tok zvoka, ki se stopnjuje in spušča, podobno kot valovi, ki butajo ob obalo. Schmedingova priredba za orgle ohranja te elemente z uporabo različnih registrov in dinamičnih kontrastov, ki dajejo vtis orkestralnega zvoka.
Primož Ramovš (1921–1999) je eden najpomembnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja. Njegov opus obsega različne glasbene oblike, od simfonij in komorne glasbe do vokalnih in instrumentalnih del. Ramovš je bil tudi sam organist, kar mu je omogočilo globoko razumevanje tega instrumenta, njegovo tehnično zahtevnost ter zvočne možnosti. Tokata za orgle je dinamično in energično delo, ki odraža Ramovšev modernistični pristop k skladanju, prežet z intenzivno ritmiko, drznimi harmonskimi potezami in inovativno zvočnostjo. Kot je značilno za toccato, skladba poudarja virtuozno tehniko, hitre pasaže in močno izraznost, vendar Ramovš to obliko obogati s svojim edinstvenim sodobnim glasbenim jezikom. Tokata se prične z udarnimi, skoraj agresivnimi ritmičnimi motivi, ki vztrajno poganjajo glasbo naprej. V skladbi se ti motivi razvijajo, prepletajo in širijo, kar ustvarja dramatično glasbeno pripoved.
Sigfrid Karg-Elert (1877–1933) je bil nemški skladatelj in organist, ki je najbolj znan po svojih inovativnih delih za orgle in harmonij. Njegov slog združuje elemente pozne romantike, impresionizma in modernizma. Eden njegovih najbolj znanih ciklov za orgle je 7 Pastels from the Lake of Constance, op. 96, zbirka sedmih krajših skladb, navdihnjenih ob naravni lepoti Bodenskega jezera. Zaključna skladba iz tega cikla, Hvalnica zvezdam, je impresivna in meditativna glasbena stvaritev, ki izraža Karg-Elertovo fascinacijo nad vesoljem, neskončnostjo in transcendenco. Skladba se začne z nežnim, skoraj skrivnostnim uvodom. Zvočna pokrajina, ki jo skladatelj ustvarja, ponazarja spokojno opazovanje zvezd, kjer vsak ton zveni kot droben utrinek svetlobe na neskončnem nočnem nebu. Glasba postopoma prehaja od umirjenih, introspektivnih tonov k zvočno bogatemu vrhuncu, ki odraža občudovanje in strahospoštovanje do nebesnega vesolja. Orgle v tej skladbi zvenijo skoraj kot orkester, saj skladatelj z uporabo različnih registrov ustvari široko paleto barv, ki spominjajo na impresiven zvočni kalejdoskop.
Preludij in fuga v Es-duru Johanna Sebastiana Bacha je zaradi svojega monumentalnega značaja in obsega znan tudi kot "veliki" preludij in fuga v Es-duru. Fuga je zasnovana na treh temah, kar mnogi interpretirajo kot simboličen poklon Sveti trojici. Vsaka izmed tem je raznolika, a se med seboj popolnoma dopolnjujejo. Bach s svojo tehnično spretnostjo prepleta te tri teme z različnimi glasovi in tonalnimi prehodi, kar ustvarja harmonsko bogato in zapleteno zvočno tkivo. Prva tema, ki je močna in samozavestna, daje fugi dramatičen in resen ton. Druga tema je bolj spevna in fluidna, kar prinaša kontrast prvi, hkrati pa dodaja občutek umirjenosti in refleksije. Tretja tema, ki se pojavi kasneje, je ritmično živahna in igriva. Skladba se zaključi s slavnostno kodo, ki povzame in potrdi veličino celotnega dela. V tem zadnjem delu fuga doseže svoj vrhunec in se zaključi z občutkom triumfa.
Zala Ažbe se je rodila leta 2003 in svojo glasbeno pot pričela kot učenka klavirja na Glasbeni šoli Škofja Loka. Z enajstimi leti je pričela igrati orgle in zaključila štiri letnike v razredu prof. Klemena Karlina. Šolanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, kjer se je prvo leto kalila pri prof. Nini Frank, zadnje tri letnike pa je opravila pri red. prof. Renati Bauer. Sedaj študira na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri red. prof. Renati Bauer in obiskuje 2. letnik. Redno se udeležuje tekmovanj na državni in na mednarodni ravni. Leta 2018, 2021 in 2024 je na Tekmovanju mladih glasbenikov RS dosegla zlato plaketo. Lansko leto je na prvem mednarodnem orgelskem tekmovanju IMMCC v Mariboru zasedla prvo mesto v starostni kategoriji in prejela zlato plaketo. Leta 2019 pa je na prvem orgelskem tekmovanju Fondazione Friuli v italijanskem Vidmu prejela nagrado za najmlajšega perspektivnega organista. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev pri priznanih organistih, kot so: Leo van Doeselaar, Nathan Laube, Lorenzo Ghielmi, Wolfgang Kogert in Pavao Mašić.
*
Nika Frelih (rojena 2001), doma z Bleda, je študentka orgel na Dunaju. Z glasbo se srečuje od malih nog – sprva v Glasbenem centru DoReMi Bled z obiskovanjem glasbenih uric, klavirja, solfeggia, zbora, orkestra, violine in kasneje v Glasbeni šoli Radovljica z orglami in petjem. Nato je glasbeno pot nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana z orglami pri prof. Nini Frank in zatem na Akademiji za glasbo Ljubljana v razredu prof. Renate Bauer. V študijskem letu 2022/23 je bila na študijski izmenjavi na Univerzi za glasbo v Leipzigu, kjer se je šolala pod mentorstvom prof. Martina Schmedinga in Nicolasa Berndta. Zdaj nadaljuje z magistrskim študijem orgel na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju v razredu prof. Zite Nauratyill. Udeležuje se orgelskih seminarjev pri priznanih profesorjih, kot so: Hannfried Lucke, János Pálúr, Dalibor Miklavčič, Wolfgang Kogert, Jeremy Joseph, Daniel Beilschmidt, Daniel Moult, Henry Fairs, Olivier Latry, Peter Planyavsky. Navdušujejo jo tudi petje, tako solistično kot zborovsko, ter glasbena teorija, komponiranje in improviziranje. Prejela je kar nekaj nagrad kot organistka (zlate plakete in dvakrat prvo nagrado na TEMSIG-u leta 2018, 2021, 2024) in na tekmovanju iz solfeggia (zlata plaketa na TEMSIG-u 2015). Zmagala je na slovenski Glasbeni olimpijadi leta 2016 in zatem zasedla četrto mesto na mednarodni olimpijadi. Njena avtorska skladba Molitev je bila priporočena v izvedbo na natečaju Glasba zaprtih ust, udeležila pa se je tudi drugih pevskih, klavirskih in orgelskih tekmovanj. V GC DoReMi je poučevala glasbene urice, solfeggio in klavir, rada tudi korepetira. Kot orglavka je sodelovala z zbori Glasbene matice in Akademije za glasbo Ljubljana.
