Žiga Čopi, tenor
Samo Novak, teorba
Koncert z besedo povezuje Tina Uršič.
Spored:
Giulio Caccini (1551–1618):
Amarilli, mia bella (Amarilli, moja lepotica)
John Dowland (1563–1626):
Come Again, Sweet Love Doth Now Invite
(Vrni se, sladka ljubezen vabi zdaj)
Francesco Cavalli (1602–1676):
Dolce amor, bendato dio (Sladka ljubezen, slepi bog)
John Blow (1649–1708):
Tell Me No More (Ne govori mi več)
Michel Lambert:
D'un feu secret je me sens consumer
(Čutim, da me skrivni ogenj uničuje)
Henry Purcell (1659–1695):
Music for a While (Glasba za trenutek),
iz Orpheus Britannicus, Z. 583
Michel Lambert (1610–1696):
Vos mépris chaque jour (Vaš prezir vsak dan)
John Dowland (1563–1626):
Flow my Tears (Tecite, moje solze)
Jean-Baptiste Lully (1632–1687):
Bois épais (Gosti gozd)
George Frideric Handel (1685–1759):
Ombra mai fu (Nikdar ni bilo sence, arija iz opere Serse)
Tommaso Giordani (pribl. 1730–1806):
Caro mio ben (Ljubezen moja)
Honoré d'Ambruys (pribl. 1650–1702):
Le doux silence (Sladka tišina)
Slovenski tenorist Žiga Čopi si vse bolj utrjuje prepoznavnost z eleganco svojega tembra ter izrazno jasnostjo umetniškega izraza v baročnem in klasicističnem repertoarju. Med njegovimi nedavnimi pomembnejšimi nastopi so nastop na Festivalu Ravenna kot Oronte v Händlovi operi Alcina ter kot tenorski solist v Händlovem Mesiji pod vodstvom Ottavia Dantoneja z ansamblom Accademia Bizantina. Debitiral je na Festivalu stare glasbe v Innsbrucku v odrskem koncertnem projektu Scarlatti! z Dantonejem ter za julijsko izdajo revije Amadeus Magazine leta 2025 posnel Scarlattijevo delo Humanità e Lucifero z ansamblom Academia Montis Regalis in Chiaro Cattani. V isti sezoni je z ansamblom Accademia Hermans in Fabiom Ciofinijem gostoval po Italiji z Mendelssohnovim Lobgesangom ter nastopil v Mozartovem koncertnem repertoarju z orkestrom Kymi Sinfonietta pod vodstvom Topija Lehtipuuja. Novembra 2025 se je Žiga pridružil Italijanski operni akademiji Ricarda Mutija v Milanu, kjer je pod mentorstvom maestra Mutija v Fondaciji Prada nastopil kot Don Ottavio v Mozartovem Don Giovanniju. Med njegovimi opernimi vlogami so Eurimaco v Monteverdijevi operi Odisejeva vrnitev, Prvi mornar in Duh v Purcellovi Didona in Enej, San Giovanni v Händlovi Vstajenje ter Evangelist v odrskih izvedbah Bachovega Janezovega pasijona v Gledališču Aachen. Leta 2026 se vrača na Festival stare glasbe v Innsbrucku, kjer bo nastopil v Cestijevi operi Il pomo d’oro. Kot večkrat nagrajeni tekmovalec je bil Žiga leta 2025 na slovenskem državnem glasbenem tekmovanju TEMSIG razglašen za absolutnega zmagovalca s 100 točkami. Je tudi prejemnik Škerjančeve nagrade, ki jo podeljuje Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Žiga študira pri Editi Garčević Koželj in je v sezoni 2025/26 umetnik programa Talent Pathway pri fundaciji Firenze Mascarade Opera. Tesno je sodeloval z umetniki, kot so Ottavio Dantone, Cristina Muti, Topi Lehtipuu, Delphine Galou, James Platt in Izabela Kłosińska, ter ostaja dejaven v mreži ENOA in na festivalu Operosa Opera Festival.
Samo Novak je klasični kitarist iz Ljubljane. Svojo glasbeno pot je začel na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Izobraževanje je zatem nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Tomaža Rajteriča, zdaj pa zaključuje magistrski študij s svetovno priznanim kitaristom in pedagogom Ricardom Gallenom na Visoki šoli za glasbo Franza Liszta v Weimarju in se po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih pripravlja na opravljanje t. i. certifikat ekscelence na omenjeni ustanovi. Kljub mladosti ima za seboj že koncerte kot solist z več slovenskimi profesionalnimi in amaterskimi orkestri ter kot solist v Španiji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, na Finskem, Hrvaškem ter v Sloveniji pa tudi nagrade na tekmovanjih v Španiji, Avstriji, na Japonskem, Hrvaškem in drugod. Poleg klasične kitare je kot solist in komorni glasbenik odrsko aktiven tudi z romantično kitaro in teorbo. Pogosto se udeležuje mojstrskih tečajev in predavanj tako kitaristov svetovnega merila kot tudi vodilnih osebnosti v svetu historične izvajalske prakse in nasploh mojstrov različnih inštrumentov. Samo je štipendist Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ter Mestne občine Ljubljana.
Tina Uršič, diplomirana igralka, je že pred leti gledališki oder zamenjala za zunanji vrvež in naravo. Svoj nemirni popotniški duh je uspešno združila z novinarskim delom na televiziji in tako spoznavanje dramskih likov zamenjala s spoznavanjem ljudi in njihovih zgodb v resničnem svetu. Že vrst leto na različne načine sodeluje z nacionalno televizijo RTV Slovenija. Četudi se je odločila, da igralstvo ni njen poklic, pa bo del njega vseeno za vedno ostal v njenem srcu. Igralstvo ostaja v njenem življenju, pravi, kot začimba. Vedno se veseli posameznih projektov, v katerih lahko izživi tudi ta del sebe. In ena takih začimb, zelo dišeča in prijetna, ki ji že vrsto let vedno znova ogreje srce, so tudi koncerti Jesenskih serenad. Tu se sreča s predanimi ustvarjalci programov, z vedno novimi glasbeniki, s čudovito glasbo in zdaj tudi že s številnimi spomini. Jesenske serenade imajo in bodo vedno imele posebno mesto v njenem srcu.
